5. septembra sta minili dve leti, odkar garaža ne smrdi več. Devet dni kasneje pa se je števec kilometrov prevalil preko 50.000 km. Oba mejnika pomenita, da jamstvo proizvajalca ne velja več. Kljub temu dosedanje izkušnje potrjujejo pričakovanje, da nas bo malček še dolgo prevažal okrog.
Ta teden sva s Saro za dva dni obiskala prijatelje na Obali. Vožnja do Kopra je potekala brez težav. Eli je zmogel 135 km poti brez vmesnega polnjenja po avtocesti s povprečno hitrostjo 80 km/h. Promet je bil dokaj redek.
Zanimivo je, da me niti eden od voznikov, ki so me prehitevali, ni s sredincem, dolgimi lučmi ali kakorkoli drugače vzpodbujal k hitrejši vožnji. Optimistično sklepam, da se je prometna kultura precej popravila. Morda pa so električni avtomobili že tako prepoznavni, da vozniki razumejo, da hitra vožnja prinaša njihovim voznikom težave z dosegom.
Na koprski Bonifiki sem polnil dvakrat, poletnih 27°C pa je omogočilo prijetno kopanje v še vedno toplem morju na Mokri mački v Kopru. Pozno popoldne drugi dan sem se s polno baterijo po avtocesti odpravil nazaj. S podobno hitrostjo sem prišel do Rudnika in se za slabo uro priklopil pri Bauhausu, opravil par nakupov in se brez težav vrnil domov.
Tokrat sem se prvič vozil do Obale in nazaj samo po avtocesti in ugotovil, da ima Eli daljši doseg s stalno hitrostjo pribl. 80 km/h po avtocesti kot počasneje po lokalnih cestah ob pogostejšem ustavljanju oz. spremembah hitrosti.
