Izlet v Logarsko dolino

Narava - najboljši slikar

Logarska dolina je na prvi pogled daleč. Tam nekje za devetimi gorami... Pa vendar me nje čari še izpred mnogih let vedno znova vabijo nazaj.

Sara, Adam in megleno morje pod Črnivcem

Pogled na zemljevid... 90km poti, vzpon na 900 metrov... brez težav za 16kWh baterijo. Pogledam še na splet za vsak slučaj, kje so polnilne postaje ob začrtani poti... V oko mi pade prelaz Črnivec, kjer naj bi bila polnilnica. Fajn, si mislim, se bom ustavil tam za kako uro, da pogledam, kako so si leta 2008 odpihnjeni gozdovi opomogli.

Od viharja poškodovani gozdovi se (pre)počasi obnavljajo

Vremenska napoved za nedeljo obeta prijetno topel dan. Nič, kaj čmo odlašat! V nedeljo zjutraj Sara pograbi svojega "otroka" Adama, jaz naložim nahrbtnik in polnilne kable in hajd na pot.

Avtocesta je bila skoraj prazna, zato sem si do Ljubljane mirne vesti privoščil eko vožnjo z 80 km/h in preko Radomelj in Domžal prišel do Kamnika. Kazalec napolnjenosti baterije je dovolil nadaljevanje do gostišča Črnivec na istoimenskem prelazu, ki meji Gorenjsko in Štajersko.

nedelujoči stebriček ob gostišču Črnivec (levo spodaj)

Ob gostišču stoji polnilni stebriček, natakar mi prinese ID kartico, priklopim kabel... nič, polnjenje se ustavi, še predno se dobro začne. Poskusim drugič, tretjič... še na drugi vtičnici... vedno enako. Iz te moke ne bo kruha, ugotovim.

Natakar opazi mojo zadrego in mi prijazno pokaže vtičnici na fasadi gostišča in ponudi polnjenje. Prestavim Elija in priklopim kabel... Tokrat ni bilo težav. Kaki dve uri sva s Saro lazila po okoliških krajih, obiskala eno od turističnih kmetij, spila v gostišču topla napitka in se odpravila naprej čez Volovljek proti Lučam in Solčavi.

Logarska dolina žari v popoldanskem jesenskem soncu

Eli se polni ob TICu v Logarski dolini

Vožnja po pokrajini, kot bi jo naslikal odličen impresionist, deluje sproščujoče. Vpijam z očmi žareče barve jesenskega listja in uživam v razkošju gozdov, ki se pripravljajo na mrzlo spanje.

Pot do Luč in naprej skozi Solčavo do Logarske je eno samo zaporedje čudovitih prizorov, ki se jim še tako dobre fotografije lahko le skromno približajo.

Na vstopu v Logarsko dolino pobirajo vstopnino za motorna vozila, kamor EVji ne spadajo, zato me spustijo naprej brez plačila. Prijazno, ni kaj!

Logarska dolina - EVjem najbolj prijazna dolina v Sloveniji

Vhod v pravljični gozd, raj za male in večje otroke

Sredi doline, ob hotelu Plesnik, naj bi bila polnilna postaja Elektra Celje, ki pa je nikakor nisem mogel najti. Po dveh krogih okrog parkirišča vstopim v hotel, povprašam zaposlene, kje bi našel postajo, pa jim ni bilo povsem jasno, kaj bi sploh rad. Končno se eden spomni, da je najbrž pri TICu, leseni baraki na drugi strani ceste. Grem pogledat... in res, na steni TICa so nadometne vtičnice, pokrite z lesenim pokrovom, na katerem je napisano, da so namenjene za polnjenje EV. Mogoče malo skromno označeno, ampak zadeva je funkcionalna.

Tri ure sprehoda po čudoviti dolini bo zadostovalo, da se baterija dovolj napolni za brezskrbno vrnitev domov zvečer, zato vzameva nahrbtnik s seboj in jo mahneva navzgor po dolini.

Sari je bil seveda najbolj všeč Pravljični gozd. Če imaš majhne otroke, jih tja MORAŠ peljati. Jaz sem še bolj užival v razgledu na pisane gozdove in gore. Me je že mikalo, da bi kar ostala eno noč v dolini in užila pogled na dolino tudi v jutranjem soncu. Namesto tega sem si v koledar vpisal ponovitev današnje vaje naslednji vikend.Tri urice so hitro odfrčale, senca gora je počasi polnila dolino, s Saro pa sva se usedla v Elija in se po isti poti vrnila domov.

Pravijo, da je Logarska dolina najlepša spomladi, poleti, jeseni in pozimi. Jaz jim verjamem. Domačini skrbijo zanjo po svojih močeh, da ohranja vso lepoto, ki ji jo je namenila Narava. Zakaj že Slovenci tako množično bezljamo na Hrvaško vsako poletje?

Eli je premagal ta dan 190 kilometrov, za kar bo potrebno 18. naslednji mesec odšteti manj kot 1€, če ne upoštevam brezplačnih polnjenj na javnih polnilnicah. ****** EV = IN ******          fotogalerija

Spet ena daljša pot, skupaj 288 km

Združiti službeno pot z obiskom sorodnikov in hkrati uživati v vožnji z električnim avtom po čudoviti, s soncem obsijani pokrajini... Skromno rečeno - zelo prijetna izkušnja!

Včerajšnji celodnevni izlet s postanki pri znancih in sorodnikih je ponovno dokazal, da je električni avtomobil ob primerno postavljenih polnilnih postajah enako uporaben kot klasični modeli in da je sedanja postavitev polnilnic res nesmiselna. Pa najprej nekaj misli o sami poti.

Da bi brez postankov prišel do najbolj oddaljenega cilja v Radljah ob Dravi oziroma CHAdeMO postaje ob bližnji elektrarni Vuhred, sem moral izbrati čimkrajšo pot. "Teta" iz navigacije me je vodila po raznovrstnih cestah prek zasavskih hribov do Gomilskega in naprej preko Velenja in Slovenj Gradca do Radelj in nazaj preko Rogle, Vitanja in Zasavja domov.

Na vrhu zasavskega hribovja se odpre lep pogled na
Savinjsko dolino, ki ga kazi le dim iz TEŠa.

Hribovita pokrajina med Zagorjem in Gomilskim preko Svete Planine je tako slikovita, da sem se večkrat ustavil, občudoval skoraj poetično skladnost hribov in dolin in pokramljal z nekaj domačini, ki so pridno pospravljali sadje in pripravljali drva.

Razgled s hribov na zagorsko dolino, idilične vasice in pogled na pokrajino ob Savinji te v sončnem dnevu res ne pustijo ravnodušnega.

HE Vuhred - prvo polnjenje baterije

Po prečkanju hmeljske dežele mi v bližini Velenja razlika med km dosega s števca in razdaljo do cilja potrdi, da ni potrebe po obisku katere od velenjskih polnilnih postaj, zato se mirno odpeljem naprej po Mislinjski dolini proti koroškim hribom. Tudi v Slovenj Gradcu še ni bilo nobene panike. Od tu dalje pa so polnilne postaje v dravski dolini posejane na gosto vse do Maribora. Kar tri med njimi so hitre postaje CHAdeMO.


Po kratkem postanku v Radljah je prišel čas za prvo polnjenje v nekaj kilometrov oddaljenem Vuhredu. Zanimivo je, da so me delavci elektrarne najprej čudno gledali, kaj sploh delam pri njih, ko sem jim omenil, da bi rad polnil avto na njihovi javni polnilni postaji. Pravzaprav niso vedeli, če sploh deluje!?!

polnilnica ob cesti Dravograd Maribor večinoma sameva

Mnogim voznikom Leafa, I-mieva, Iona in C-Zero bi taka postaja zeloooo prav prišla na bolj prometnih cestah kot je cesta ob Dravi. Žal pa vse štiri slovenske postaje najdemo ob slabih 20 km dolgi cesti od HE Fala do Vodovodne ceste v Mariboru.

Zakaj Dravske elektrarne potrebujejo kar štiri postaje, medtem ko jih drugje sploh ni? Kot na mnogih področjih tudi tu lahko povprašamo po občutku za zdravo pamet ljudi, ki odločajo.

Samo za primerjavo: Estonija ima preko 200 CHAdeMO postaj, ki so enakomerno razporejene. Vlada je zagotovila postajo vsakemu mestu z vsaj 5.000 prebivalci.

Za svoje uslužbence je estonski javni sektor naročil 507 električnih vozil I-miev. Finančno se bo investicija hitro povrnila, saj prihranki pri gorivu in vzdrževanju zagotavljajo povratek investicije najkasneje v štirih letih pri uporabi vozila okrog 100km dnevno. Investicija v klasične avtomobile na drugi strani je že vnaprej obsojena na izgubo.


Pa pri nas? Ekspresne postaje so zgoščene na nekaj točkah, večinoma tam, kjer jih dejansko ne potrebujemo. Kjer bi jih najbolj potrebovali, pa jih seveda ni. Vse kaže, da zdrava kmečka pamet, ki nas je nekoč krasila, v Deželi nima več domovinske pravice.

Da ne zatežim preveč... polurnem polnjenju v Vuhredu je sledil vzpon na Roglo prek Lovrenca in spust do Vitanja, kjer sem obiskal sorodnike. Mrak me je sprejel v Celju, ko sem v Citycentru dopolnil zalogo energije do doma in se preko Laškega in zasavske ceste vrnil domov.

Povzetek:
288 kilometrov -- 2,5 ur vmesnega polnjenja -- strošek energije: 1,5€

Ti lenoba, ti!

Po pol leta se spet oglašam. Ne, nisem prodal Elija, niti ni bil pol leta v okvari... Ko pa je toliko drugih področij v mojem življenju zahtevalo več pozornosti ;). Ja, pa tudi lenoba in moja slabost - odlašanje sta bila na delu.

Nabiranje čemaža na Bogenšperku

Eli je medtem pridno opravljal svoje dolžnosti brez vsakršnih zahtev po obisku servisa. Le redno hranjenje na domači in javnih vtičnicah, pa se je spet poln energije mladostno pognal na pot.

V začetku septembra je minilo leto dni, odkar garaža več ne smrdi. Običajni z EVji povezani strahovi so premagani, zaupanje v zanesljivost električnega avta se je okrepilo.

Piki med malico

Breznica - lučaj od Prešernove domačije

Maja se je pri nastajajočem Domu Vita oglasil Dejan in potešil Pikijevo lakoto. To je bil prvi obisk kakega drugega električnega avta na moji drugi domači "polnilni postaji" ob novi hiši.

Saj veste, ko se najdeta dva s podobnimi hobiji, interesi, pogledi... debata hitro steče in jo je težko ustaviti. Čas je hitro minil in gosta sta pomahala (požmigala) in nas tiho zapustila.





Julija se je Eli predal nežnim rokam mehanikov na prvem rednem servisu. Za eno fuzbal tekmo časa in štiri desetake so mi vzeli. Prijetno presenečen!

Pričakoval sem daljši čas dela in vsaj stotaka lažjo denarnico. Moram pohvaliti Citroen servis Jerovšek, saj se res trudijo, da je stranka pri njih zadovoljna tako s storitvijo kot s ceno.

CHAdeMO pred stavbo Elektra Maribor

Avgusta sem prvič izkusil moč hitre CHAdeMO postaje v Mariboru, ki s svojimi 50kW v samo pol ure napolni baterijo do 82% stanja napolnjenosti. Ravno dovolj časa za kratko ekskurzijo v bližnji nakupovalni center in že sem lahko nadaljeval pot v Prlekijo. Na poti nazaj ponoven postanek v Mariboru, še enga ta hitrega in hajd domov.

Kljub dobrim namenom z nastajajočo infrastrukturo pospešiti uvajanje električnih vozil na slovenske ceste imamo EV vozniki veliko pripomb na nerazumno razporejenost polnilnih postaj.

Eli v družbi s Twizijem

Končno sem le ugledal malega Twizija. Simpatično vozilce je ponujalo testno vožnjo udeležencem poletne šole Fakultete za elektrotehniko v Ljubljani.

Polnilno postajo fakultete tudi sam pogosto uporabljam, saj je odlično izhodišče za obisk Živalskega vrta. Polurni sprehod po Rožni dolini do Živalskega vrta, nekaj urno pohajanje med občudovanimi ujetniki, sprehod nazaj in avto me vedno pričaka povsem napolnjen. Hči Sara ima letno karto, zato sva kar pogosta gosta ZOOja.