Eli gre daaaaaleč

170 km brez rezerve!

Pred dobro uro je po treh dneh in 171 km večinoma kratkih voženj po okolici zmanjkalo kilometrov na števcu dosega. Želva se je prižgala pri 170 km. Oranžna želvica je znak, da se je vključila rezerva, ki omogoča še do 20km vožnje, vendar se avtomatsko izklopijo večji porabniki energije. Topla jesen in lahka noga voznika lahko doseg torej povsem približata 200 km.

Med obiskom Šentruperta na Dolenjskem sem včeraj obiskal tudi polnilno postajo ob tamkajšnjem vrtcu. Spet podobna zgodba kot v Preddvoru. Kje je kartica za aktiviranje vtičnice?  Mimoidočim se ne sanja, v vrtcu nihče ne ve, v gostilni še manj...

Lastnica je občina Šentrupert, ki pa je seveda v pozno popoldanskih urah (in vikendih) zaprta. Kaj pomaga, če stebriček veselo sveti 24/7/365, če se uporabnost ujema z delovnim časom občine? Nič, tokrat paše za Elija ne bo.

Danes sem poklical župana občine in potožil o nedostopnosti polnilne postaje. Bil je zelo prijazen in sva hitro našla rešitev. Na stebriček bodo prilepili obvestilo, da se kartico lahko dobi v TICu, ki ga bodo kmalu odprli, v znani lokalni gostilni in na občini.

Tudi šentrupertski polnilni stebriček še ni gostil lačnih EVjev, z vtičnicama na stebričku pa polnijo dva občinska električna skuterja, ki ju uporabljajo za vsakdanje poti delavcev občinske uprave. Pohvalno! Tudi župan sam resno razmišlja o nakupu el. avta.

S seboj sem včeraj imel tudi hčerko Saro, ki je bila pred 10 leti navdušena oboževalka skupine Bepop. Te dni je minilo 10 let od smrti Nejca Erazma, zato sva se nazaj grede ustavila v Mirni in obiskala njegov grob.

Ker me večina obiskovalcev bloga ne pozna, je prav, da napišem, da je Sara 21-letno dekle s posebnimi potrebami. Ko ni v VDCju, je skoraj ves čas z menoj in me spremlja tako pri službenih opravkih kot prostočasnih aktivnostih.

Tako, prepričan sem, da bom ob naslednjih polnjenjih lahko potisnil mejo Elijevega dosega še za nekaj kilometrov. Seveda bom o tem z veseljem napisal kak sestavek.

Nov vikend, nov izlet!

Po dopoldanskem predavanju v Litiji sem si zaželel malo daljšega sprehoda, da raztegnem okončine. Kam? Pogledam na seznam polnilnih postaj... Preddvor! Tam še nisem bil. Ajde gasa in gremo.

I-Go me je vodil po slikovitih podeželskih cestah in me zanesljivo pripeljal do hotela Bor ob Črnavskem jezeru, kjer ima Elektro Gorenjska eno svojih polnilnih postaj.

Ob prihodu na parkirišče ob jezeru se hitro najde polnilni stebriček. Obvestilo na njem me usmeri na recepcijo hotela Bor, kjer hranijo kartico za odklep pokrova vtičnic. 

Zanimivo je, da receptor sploh ni vedel, da imajo magnetno kartico za odklepanje postaje. Čeprav je polnilnica postavljena že dobri dve leti, se ni spomnil, da bi že kdaj kdo prišel po kartico!? 

Ko jo je našel na dnu predala, sem odklenil vratca in priklopil avto na postajo. Polnjenje se je začelo brez težav in se kasneje tudi končalo v predvidenem času.

Na hitro skočim v udobno trenirko, se preobujem in jo mahnem na dobro uro dolg sprehod do cerkvice sv. Jakoba na bližnjem hribu. 

Prijetna, lepo urejena in z markacijami ter smerokazi urejena pot skozi gozd vodi kar strmo navkreber, vendar je primerna tudi za manjše otroke. 

Preddvor je izhodišče tudi za daljše ture v Karavanke. Poti so dobro označene.

Po uri in pol hoje ugledam pred seboj cerkvico sv. Jakoba in ob njej planinsko kočo Iskra. 

S čistine ob koči je res lep razgled na velik del Gorenjske. Danes zrak žal ni bil dovolj čist, da bi se razkrili najlepši pogledi v daljavo.

Po polurnem posedanju in uživaškem brezdelju na vrhu hriba sem šel po daljši, gozdni cesti v dolino. 

V restavraciji, ki leži dobesedno nad vodo jezera, sem si  privoščil zgodnjo večerjo. 

Še kratek sprehod okrog jezera in s sončnim zahodom sem se poslovil od lepe pokrajine nad Preddvorom. Odklopim kabel, vrnem kartico in se počasi odpravim proti domu.

Navigacija me je tokrat vodila po drugi, 69 km dolgi poti. Za skupno 147 km je Eli porabil 16,25 kWh energije. Vožnja je bila namerno varčna, zato sem izbral pot po lokalnih cestah, kar omogoča dober doseg in majhno porabo. 

Za današnji izlet sem porabil za 85 centov "goriva", preostanek je častil Elektro Gorenjska. Z mojim starim C8 bi porabil za pribl. 16€ nafte.

Izlet na Gorenjsko

Danes je bil krasen dan, pa smo se trije dopoldne zapeljali na izlet v Bohinj. Vozili smo ekonomično, po najkrajši poti. Na koncu poti po 116 km je ostalo še za 35 km energije v bateriji. Skupaj bi torej lahko prevozili nekje do 171 km, upoštevaje 20 km rezerve. Glede na višinsko razliko 170m in 205 kg naše skupne teže je bila poraba zelo nizka in doseg dober.

Ob prihodu smo zapeljali k polnilni postaji na parkirišču tik pred jezerom, kjer lahko EVji brezplačno parkirajo med polnenjem. Kartico za uporabo vtičnice se dobi nekaj metrov stran v prostorih TD Bohinj.

Po sprehodu okrog jezera se nam je prileglo malo poležavanja na trati ob jezeru, vmes sem še pogledal, če se avto še polni in naletel na zvedave posameznike, ki so si z nosovi na steklih ogledovali Elija (tako je C-Zero poimenovala hčerka) in kramljali o tovrstnih avtih.

Pridružil sem se jim in vprašal, kdo neki je tak butec, da kupi tak mali jajček za toliko denarja!? Heh, me je kar presenetilo, da so skoraj v en glas vsi trdili, da sploh ni več tako drag, pa da se splača, pa da se skoraj zastonj voziš... Ja, ljudje se že kar dobro zavedajo prisotnosti EVjev in njihove uporabnosti. Nazadnje sem samo skomignil z rameni in odšel na plažo.

Avto je bil priklopljen kakih 5 ur, ko smo se vrnili na parkirišče in se odpeljali na Bled. Tam pa spet priklop na polnilno postajo na parkirišču pod Hotelom Krim, kjer nas je čakal enak stebriček na brezplačnem parkirnem mestu za EVje in se za dve uri odpravili na potep okrog jezera.

Polnilne postaje Elektra Gorenjske imajo eno veliko prednost pred "ljubljanskimi". Vtikač kabla je zaklenjen v postajo, zato ga ni mogoče zlahka sneti in odnesti. Tako greš z boljšim občutkom od avta, ki si ga pustil, da se nahrani.

Pot nazaj domov smo prevozili z manj energije kot dopoldne. Povprečna poraba je znašala v tem dnevu 10,31 kWh/100km ali 0,83€/100km oz. skupno 1,94€, od tega je častil Elektro Gorenjska slabo polovico.

Če bi šel na pot s svojim C8, bi porabil ob ekonomični vožnji za 20€ dizla, podobno tudi z varčnimi bencinarji.

C-zero - prva violina v garaži!

Dober teden je minil, odkar sta naša stara Citroena Xara Picasso in C8 na počitnicah, saj ju skoraj več ne potrebujemo. C-Zero poskrbi za vse naše običajne prevoze v službo, po opravkih, na izlete. Za njim je prvih 1.000 km. Lahko rečem samo: ni mi žal.

V dnevniku bom poskusil opisati posamezne dogodivščine, ki bi lahko bile zanimive za bralca, ki se morda odloča za nakup in mu s tem olajšati odločitev.

Eli, dobrodošel doma!

Po nekaj rabljenih vozilih sem spet kupil nov avto. Pri trgovcu so pripravili lep prevzem Elija, s slavnostnim pregrinjalom in celo šampanjcem. Dolgoletna želja po električnem avtu je končno meso postala.

Seveda so baterijo do konca napolnili in s hčerko Saro sva se odpeljala na izlet in zvečer domov.

Prvo polnjenje je pokazalo, da je za 148 km porabil 17 kWh, kar pomeni okrog 1€/100km.

Avto, ki ne smrdi in ne ropota?

Od leta 2009, ko sem izvedel, da bo Citroen oral ledino na področju električnih vozil, me je mikalo, da bi vsaj preizkusil malčka, ki s štirimi sedeži, majhnimi merami in dosegom do 150 km sodi med (pri)mestne avtomobilčke. Želja se mi je uresničila.

Po nekaj dneh s testnim avtom in veliko urah iskanja informacij na spletu, pri prodajalcih, uvozniku in lastnikih se je utrdilo prepričanje, da je avto kot ustvarjen za potrebe naše družine. 

Žena se vozi 70 km vsakodnevno do službe in nazaj, zvečer pa ga potrebujem jaz za dodatnih nekaj 10km svojih obveznosti na vsakih nekaj dni. Vikend izleti po Sloveniji, celo krajše počitnice lahko postanejo s tem avtom cenejši in prijetnejši. Sestavil sem tabelo, v katero sem vnesel vse faktorje, ki vplivajo na izračun povratka investicije.

Ob upoštevanju vseh znanih podatkov se je izkazalo, da se mi nakup zaradi prihrankov pri gorivu, cestnini, parkirninah, stroških vzdrževanja... povrne po štirih letih. Odlično, pomislim... Po štirih letih se bom vozil skoraj zastonj. S testnim avtom sem brez težav opravil tudi daljše poti na Obalo, v Novigrad (s postankom na polnilni postaji) in seveda v 70 kilometrskem krogu okrog Ljubljane. 

Odločitev je padla: en C-zero bo našel dom v naši garaži. Cena je bila ugodna, 16.140€ z upoštevano spodbudo države v višini 5.000€. Še nekaj tednov prej je cena presegala 30.000€. Pokličem trgovca in se dogovoriva o podrobnostih. Na Eko sklad sem oddal vlogo in voila čez nekaj dni bo Eli doma! Eli? Ja, tako ga je že med testnimi vožnjami poimenovala hči. Se mu ime kar poda, kaj?