sobota, 05. oktober 2013

Spet ena daljša pot, skupaj 288 km

Združiti službeno pot z obiskom sorodnikov in hkrati uživati v vožnji z električnim avtom po čudoviti, s soncem obsijani pokrajini... Skromno rečeno - zelo prijetna izkušnja!

Včerajšnji celodnevni izlet s postanki pri znancih in sorodnikih je ponovno dokazal, da je električni avtomobil ob primerno postavljenih polnilnih postajah enako uporaben kot klasični modeli in da je sedanja postavitev polnilnic res nesmiselna. Pa najprej nekaj misli o sami poti.

Da bi brez postankov prišel do najbolj oddaljenega cilja v Radljah ob Dravi oziroma CHAdeMO postaje ob bližnji elektrarni Vuhred, sem moral izbrati čimkrajšo pot. "Teta" iz navigacije me je vodila po raznovrstnih cestah prek zasavskih hribov do Gomilskega in naprej preko Velenja in Slovenj Gradca do Radelj in nazaj preko Rogle, Vitanja in Zasavja domov.


Na vrhu zasavskega hribovja se odpre lep pogled na
Savinjsko dolino, ki ga kazi le dim iz TEŠa.
Hribovita pokrajina med Zagorjem in Gomilskim preko Svete Planine je tako slikovita, da sem se večkrat ustavil, občudoval skoraj poetično skladnost hribov in dolin in pokramljal z nekaj domačini, ki so pridno pospravljali sadje in pripravljali drva.

Razgled s hribov na zagorsko dolino, idilične vasice in pogled na pokrajino ob Savinji te v sončnem dnevu res ne pustijo ravnodušnega.

HE Vuhred - prvo polnjenje baterije

Po prečkanju hmeljske dežele mi v bližini Velenja razlika med km dosega s števca in razdaljo do cilja potrdi, da ni potrebe po obisku katere od velenjskih polnilnih postaj, zato se mirno odpeljem naprej po Mislinjski dolini proti koroškim hribom. Tudi v Slovenj Gradcu še ni bilo nobene panike. Od tu dalje pa so polnilne postaje v dravski dolini posejane na gosto vse do Maribora. Kar tri med njimi so hitre postaje CHAdeMO.


Po kratkem postanku v Radljah je prišel čas za prvo polnjenje v nekaj kilometrov oddaljenem Vuhredu. Zanimivo je, da so me delavci elektrarne najprej čudno gledali, kaj sploh delam pri njih, ko sem jim omenil, da bi rad polnil avto na njihovi javni polnilni postaji. Pravzaprav niso vedeli, če sploh deluje!?!

polnilnica ob cesti Dravograd Maribor večinoma sameva
Mnogim voznikom Leafa, I-mieva, Iona in C-Zero bi taka postaja zeloooo prav prišla na bolj prometnih cestah kot je cesta ob Dravi. Žal pa vse štiri slovenske postaje najdemo ob slabih 20 km dolgi cesti od HE Fala do Vodovodne ceste v Mariboru.

Zakaj Dravske elektrarne potrebujejo kar štiri postaje, medtem ko jih drugje sploh ni? Kot na mnogih področjih tudi tu lahko povprašamo po občutku za zdravo pamet ljudi, ki odločajo.

Samo za primerjavo: Estonija ima preko 200 CHAdeMO postaj, ki so enakomerno razporejene. Vlada je zagotovila postajo vsakemu mestu z vsaj 5.000 prebivalci.

Za svoje uslužbence je estonski javni sektor naročil 507 električnih vozil I-miev. Finančno se bo investicija hitro povrnila, saj prihranki pri gorivu in vzdrževanju zagotavljajo povratek investicije najkasneje v štirih letih pri uporabi vozila okrog 100km dnevno. Investicija v klasične avtomobile na drugi strani je že vnaprej obsojena na izgubo.


Pa pri nas? Ekspresne postaje so zgoščene na nekaj točkah, večinoma tam, kjer jih dejansko ne potrebujemo. Kjer bi jih najbolj potrebovali, pa jih seveda ni. Vse kaže, da zdrava kmečka pamet, ki nas je nekoč krasila, v Deželi nima več domovinske pravice.

Da ne zatežim preveč... polurnem polnjenju v Vuhredu je sledil vzpon na Roglo prek Lovrenca in spust do Vitanja, kjer sem obiskal sorodnike. Mrak me je sprejel v Celju, ko sem v Citycentru dopolnil zalogo energije do doma in se preko Laškega in zasavske ceste vrnil domov.

Povzetek:
288 kilometrov -- 2,5 ur vmesnega polnjenja -- strošek energije: 1,5€


Ni komentarjev:

Objavite komentar