torek, 24. oktober 2017

Prelomil sem obljubo, pa mi ni žal.

Zgodba je pognala korenine pred mnogimi leti, ko sem zaradi slabe izkušnje v eni od Lidlovih trgovin zaprmej sklenil, da praga njihove trgovine ne prestopim več. So se mi zamerili, ker sprva niso hoteli spoštovati svojih lastnih pravil glede vračila izdelkov.

Obljuba je ostala trdna vse do pred kratkim, ko je Lidl kot drugi trgovec v Ljubljani na svojem parkirišču postavil hitro polnilno postajo. Investicija ni bila poceni, a se bo zagotovo obrestovala. Lidl s tem namreč izkaže kot družbeno odgovorno podjetje in zvabi v svojo trgovino veliko uporabnikov električnih avtomobilov.

Seveda, lahko bi bil zloben in bi uporabljal polnilnico, kadar bi jo potreboval in še vedno spoštoval zavezo izpred let, a je želja po poštenem odnosu hitro omilila mojo staro zamero. Sedaj se ob vsakem obisku trgovine na Toplarniški sprehodim med policami in vedno najdem kaj, kar bi tako ali drugače moral kupiti.

Navdušila me ni samo polnilnica, zelo pozitivno presenečen sem bil tudi nad urejenostjo in modernim izgledom trgovine, ki ne daje slutiti, da gre za diskontno prodajalno. Pohle vredne so tudi trgovke, ki s svojimi nasmehi in prijaznim odnosom ob vsakem obisku vrnejo del zaupanja v meni nekdaj neljubo trgovsko znamko. 

Pogovor z Lidlovo PR predstavnico o vzrokih za odločitev za polnilnico in njihovih načrtih na tem področju pa v mojih očeh Lidl že postavlja v vlogo vzornega podjetja, ki skrbi za dostopnost in uporabnost polnilne infrastrukture. Poleg ljubljanske so opremili z enako polnilnico tudi trgovino v Mariboru in še zdaleč se ne bodo pri tem ustavili.

Zakaj se mi zdi tak poslovni model vzoren? Preprosto, ker prinaša rezultate in zadovoljstvo uporabnikov. Povprečen obiskovalec polnilnice napolni za pribl. 1€ energije, v trgovini pa pusti vsaj nekajkrat toliko, morda več kot 100€. Jaz sem v štirih obiskih pustil na blagajni 185€ za hrano, orodje in oblačila in napolnil za pribl. 5€ energije. Sistem omogoča, da sta tako polnilnica in trgovina zelo dobro obiskana.


Na drugi strani pa je zelo težko razumeti politiko Petrola, ki je skoraj 40 hitrih polnilnih postaj na avtocestah prejel v upravljanje brezplačno, a se je kljub temu odločil drago zaračunavati njihovo uporabo in jo z nesmiselnim pogojevanjem pridobivanja RFID kartic zakompliciral do največje možne mere. Polnilnice, ki smo jih kupili davkoplačevalci, tako samevajo, Petrol pa s tem izgublja velik del prihodka, ki bi ga imel z našim trošenjem v njihovih trgovinah. Večina e-voznikov namreč njihovo infrastrukturo uporablja le v največji nuji, pa še takrat največkrat ne vstopijo v trgovino. Verjamem, da bo slej ko prej tudi Petrol začel slediti pozitivnim vzorom konkurence.

Na koncu še osebna zahvala Lidlu in Mercatorju za odločitev olajšati pot uporabnikom e-vozil. Naj se sedaj redkim polnilnicam pred trgovskimi in gostinskimi objekti pridruži veliko novih. Pri tem lahko uporabniki investitorjem svetujemo, kje in kakšnih polnilnic si želimo, da bo mreža polnilnic učinkovita. Z vsako novo podobno pridobitvijo postaja slovenski prehod v e-mobilnost lažji in hitrejši.







četrtek, 05. januar 2017

BMW i3 - gepardova hitrost in antilopina vztrajnost





Ljudje že od pradavnine iščemo navdih in ideje pri naših sorodnikih v živalskem kraljestvu. Prenekateri izum dolgujemo prav opazovanju živali in njihovih evolucijskih dosežkov.

BMW i3 me zaradi svoje okretnosti in pospeškov že od prve poskusne vožnje spominja na geparda. Pravzaprav v i3 vidim vzor, kako naj bi bil električni avtomobil zasnovan in izdelan.

Celovitost bavarskega eko koncepta se čuti pri vseh stopnjah razvoja, izdelave, uporabe in reciklaže po koncu življenske dobe avtomobila.

Seveda pa ima tudi gepard Ahilovo peto. Če kljub svoji okretnosti in hitrosti ne uspe v pol minute ujeti plena, se utrujen ustavi in začne lačen nabirati moči za nov poskus.




Premajhen doseg je bil poleg cene poglavitni razlog, da ni bil i3 v preteklih letih z naskokom najbolje prodajan e-avtomobil v Sloveniji. Ob daljših poteh je bilo namreč brezskrbne uporabe konec. Razmišljanje o lokacijah polnilnih postaj in strah, ali bodo delovale, še danes odvrača številne od nakupa električnega avtomobila.

Razvojniki v Münchnu so strahove odgnali in v i3 dodali najboljšo lastnost antilope: vzdržljivost. Nekoč sicer spodoben domet za primestno uporabo se je z začetkom vgradnje nove, zmogljivejše baterije močno podaljšal. Pravijo, da kar na 300 km! To pa je že razdalja, ki omogoča potovanje z manj skrbmi tudi v tujino.

Prijazno osebje salona Avto Aktiv v ljubljanskem BTCju mi je z vedno prisotnim nasmehom odobrilo ponoven vikend najem malčka konec novembra. Čas priprav na božične praznike je bil kar primeren za preizkus dejanskega dometa BMW i3 z novo baterijo v ne ravno idealnih voznih razmerah.

Petkovemu obisku Jezerskega sta v soboto sledila pot v Novo Gorico in nedeljski družinski obisk adventnega Zagreba, do katerega vodi 110 km avtoceste. Vznemirjeni v pričakovanju neznanega smo se vsi trije po kosilu namestili v udobne sedeže modre i-trojke in se s polno baterijo odpeljali proti vzhodu.


Voziti BMW i3 je čisti užitek! Prijetna tišina in popolna mirnost avtomobila prehajata v občutek lebdenja. Kot bi mignil smo prehiteli trebanjsko dolino, Trško goro, posavsko ravnico in po slabi uri zavili z avtoceste v zagrebško predmestje. Kratek pogled na zaslon: porabili smo samo 40% energije! Kljub temu, da polnjenja nismo potrebovali, sem želel obiskati zagrebške hitre polnilnice, tudi zaradi brezskrbnega parkiranja.

Vse tri obiskane postaje v mestnem središču delujejo po principu priključi in polni, torej brez vsakih težav z iskanjem kartic. Med polnjenjem smo si vzeli čas za potep po presenetljivo praznem centru mesta. Nobene predpraznične gneče, tudi tujih turistov ni bilo videti toliko kot v Ljubljani. Sicer je bil šele začetek adventnega časa, pa vendar sem pričakoval več življenja na ulicah.

Med pohajkovanjem se je urni kazalec premaknil za dve polni uri. Medtem se je tudi baterija povsem napolnila. Pot domov je bila prav tako izjemno prijetna in brezskrbna.



Obiskati Zagreb in za pot porabiti zgolj 2€ je dosežek, ki je bil pred leti povsem nepredstavljiv, danes pa realnost.



BMW i3 se z novo baterijo postavlja v povsem drugačno vlogo kot še pred nekaj meseci. Pridevnik mestni se tega avtomobila ne bo več tako trdno držal, saj s podaljšanim dometom in vse gostejšo mrežo hitrih polnilnic postaja še kako uporaben tudi za daljše poti. Tristotemu kilometru dosega se sicer da približati v toplejši polovici leta z zelo zmernimi hitrostmi, 200 km pa je realen doseg za vsakdanjo rabo brez potrebe po pretiranem varčevanju z energijo.



Ali je BMW i3 vreden svoje nadpovprečne cene? Zagotovo in to iz več razlogov. BMW kot družbo in i3 kot njihov vrhunski izdelek cenim predvsem, ker:
  • je avtomobil ekološki od zasnove do reciklaže,
  • je v infotainment sistemu ter navodilih za uporabo uporabljena brezhibna slovenščina,
  • so prodajalci i3 verjetno edini med prodajniki električnih avtomobilov, ki vedo o svojem prodajnem izdelku več kot osveščeni kupci,
  • imam občutek, da BMW resnično verjame v e-mobilnost in jo hoče tudi tržiti
  • se i serija prodaja v ločenih salonih od klasičnih vozil
  • uživajo lastniki i3 odlično poprodajno podporo
  • je i3 preprosto odličen avtomobil z odličnimi lastnostmi

sobota, 31. december 2016

Nedelujoča polnilna postaja pokvarila novoletne praznike :(

Jasno je, da smo uporabniki električnih vozil še vedno precej odvisni od polnilne infrastrukture, kadar potujemo dlje od običajnih vsakodnevnih opravkov. Splet neprijetnih okoliščin in nedelujoča polnilna postaja pa lahko postaneta ne le razlog za slabo voljo, temveč celo grožnja za zdravje in pokvarjene praznike.

Prav to se mi je zgodilo včeraj, ko sem se po zasavski cesti vračal domov s Štajerske. Zaradi rahlega prehlada sem se vozil z vključenim ogrevanjem. Vedel sem, da se bom moral ustaviti za petnajst minut ob litijski polnilnici Elektra Ljubljana, da bi brez skrbi premagal hribe med Litijo in domačo vasjo.

Kot se dokaj pogosto zgodi (skoraj izključno) z Etrelovimi postajami, se tudi tokrat nikakor ni hotela razumeti z mojim avtom. Poskusim dvakrat, trikrat, desetkrat... Nič! Pokličem Uršulo iz Elektra Ljubljana, ki kot običajno prijazno poskusi storiti, kar je v njeni moči. Svetuje mi, naj se obrnem na Boruta iz Etrela, ki prijazno ponovi že stokrat slišano dogmo, da trojček C-Zero Ion in I-Miev niso narejeni po standardu. Da se sicer da pomagati, a je potrebno nadgraditi zastarel program v postaji in morda celo zamenjati nekaj komponent.

Spomnim ga, da smo se o tem že ničkolikokrat pogovarjali. Žal je običajno ostalo le pri obljubah nadgradnje, polnilnice pa so še vedno nekompatibilne. Zanimivo je predvsem dejstvo, da imamo uporabniki tovrstne težave izključno samo na Etrelovih polnilnicah, na druge se lahko mirno zanesemo.

In kaj ima to opraviti z nevarnostjo za zdravje in pokvarjenimi prazniki?

Debelo uro sem pri osmih stopinjah minusa v začetnem stadiju prehlada postopal s kablom v eni in telefonom v drugi roki in čakal na dolgotrajne resete in prijave na polnilnici. Nič ni pomagalo. Na koncu sem se lahko samo še zahvalil Borutu za potrpežljivost in ga prosil, da vodstvu podjetja priporoči čimprejšnjo nadgradnjo postaj, da bodo vsaj približno uporabne za 60 lastnikov Mitsubishijevih malčkov. Da so Etrelove polnilnice popolnoma nekonkurenčne in predstavljajo vrsto težav za uporabnike teh vozil in pogosto tudi drugih modelov, je v krogu DEVSa že dolgo znano dejstvo.

Prezebel do kosti sem končno obupal, poklical ženo in jo prosil, da mi pride naproti, ker skoraj gotovo ne bom zmogel preko hriba do doma. In res je C-Zero kot osel trmasto obstal 300 metrov pred vrhom, od koder se cesta spusti nekaj kilometrov navzdol do mojega doma. Ko me je Meta povlekla do vrha, se je samo nagajivo nasmehnila in mirno rekla: "No, vidiš, zato pa jaz še nekaj časa ne bom imela električnega avta." Nič, lahko sem le osramočeno pogledal proti svojim prezeblim nožnim prstom in ji v mislih dal deloma prav.

Doma pa se je začelo! Prišel je glavobol, nos se je povsem zamašil, pred mano pa obilica dela, ki sem ga moral dokončati. Pripraviti dokumente za štiri nove lastnike Iona, ki so že nestrpno čakali na svojo novo igračko, popoldne pa so prišli še tuji gostje, ki so našo počitniško hišo izbrali za silvestrovanje in izhodišče za odkrivanje lepot Slovenije.

Kljub težavam sem uspel vse postoriti, a davek ni bil skromen. Zdravje je začasno odšlo drugam, zato bom prehod v novo leto žal doživel iz drugačne perspektive.

Nauk te zgodbe je, da je težav v e-mobilnosti še precej, pa čeprav iz leta v leto manj. Škoda je le, da jih povzročajo prav tisti, ki bi morali biti prvi v bojnih vrstah za preboj novih pogonskih tehnologij - razvijalci polnilne infrastrukture. Podjetje Etrel, ki samo sebe uvršča med najnaprednejše ponudnike polnilnic v našem delu Evrope, za razliko od številnih drugih proizvajalcev trmasto vztraja pri le pogojno uporabnih rešitvah, pa naj stane kolikor hoče. Mene je ta trma tokrat stala zdravja in praznovanja.

Investitorjem v polnilno infrastrukturo toplo priporočam, naj se pred odločitvijo o dobavitelju polnilnih rešitev dobro pozanimajo, kakšne izkušnje imamo uporabniki z njimi v zadnjih letih. Naj bo vaša investicija modra odločitev, ki bo uporabnikom pomagala, ne pa povzročala dodatnih težav.

Vsem občasnim obiskovalcem bloga želim varno, mirno, zdravo in predvsem ljubezni in nasmehov polno leto 2017!

četrtek, 17. november 2016

V eno smer cviček, v drugo kaki

Blagovna menjava je že tisočletja gonilo trgovine in zadovoljevanja človekovih potreb. Kljub vsej plastični in papirni navlaki v denarnicah nudi tovrstna izmenjava dobrin še danes veliko prednosti:
  • lahko je bolj ekološka zaradi direktnih poti blaga, pogosto brez nepovratne embalaže, 
  • je cenejša zaradi neobdavčenosti, 
  • zagotavlja nadzor nad izvorom izdelkov
  • ponuja možnosti novih znanstev in celo prijateljstev, saj je precej bolj osebna kot hiter obisk trgovine in kratek obvezen klepet z naveličano trgovko: Dober dan... kartica ali gotovina?... 38,22, prosim... pin, prosim... hvala, nasvidenje....


Pri Stari pošti (Hrušica)
Vsi v družini smo nori na kaki. S pomočjo prijatelja iz DEVSa sem pred časom spoznal Janka in Mojco, prijazen par iz okolice Nove Gorice. Na vrtu za hišo se jima bohoti nekaj odraslih dreves kakija. Kot se za te kraje spodobi, razveseljujejo z bogatim okrasjem oranžnih plodov vsako jesen. Zaradi preobilja večino darov narave podarita znancem, med katerimi sem se tako znašel tudi sam. 

Eli, dodobra napolnjen z zabojčki kakija
In kaj ima s tem cviček? Ja, nekako se je treba oddolžiti za njuno radodarnost. Izkazalo se je, da rada obogatita obroke in prijateljska druženja z dobro kapljico, a so primorska vina za njun okus premočna.

Kot rešitelj zagate se kar sam ponuja cviček kot milejši bratranec terana in refoška, saj ravno v naših krajih ležijo najzahodnejši vinogradi cvičko-regije. In tako sem v nedeljo spet v Eliju švercal cviček na Primorsko in kaki domov. Električni avtomobil ima pri ekološki sliki take menjave pomemben delež.


HPP Šempas

130 km dolgo pot sem si olajšal z manjšim ovinkom in vmesnim postankom pri Mercatorjevi polnilnici v Ljubljani, ker ponuja brezplačno alternativo predragim polnilnicam na avtocesti. Oblačno in zamegljeno ljubljansko kotlino je po prehodu zasnežene najvišje točke pred Podkrajem zamenjala osončena Vipavska pokrajina. Ko pridem do točke, kjer se odpre prekrasen pogled na dolino, vinograde in starodavne vasi, vedno postanem nekaj minut in si napasem oči in dušo z lepotami narave, še posebej barvno obogatene v tem času leta.

Ponovno snidenje z Jankom in Mojco je bilo lepa priložnost, da smo prežvečili vsem ljube teme. Minute so se neopazno spremenile v ure in prišel je čas za povratek domov. Nekajminutni postanek na BS Šempas je zadostoval za pot do Logatca, kjer si je Eli v desetih minutah povrnil dovolj moči za nadaljevanje poti do doma.

Čudovita narava, prvi stik z letošnjim snegom in predvsem nova zaloga kakija so zaznamovali preteklo nedeljo. Sušilnica sadja že pridno spreminja kaki v ozimnico. Zopet ga bo dovolj za celo leto smutijev, sadnih prigrizkov in novoletna darila.

sreda, 26. oktober 2016

Izplaval iz morja oblakov

S prijateljem Fritzem obožujeva Jezersko slatino, naravno mineralno vodo, ki je prosto dostopna na Jezerskem. Tako malo počez bi jo lahko imenoval kar Donat iz pipe. Sestava vode je tako dragocena, da je vredno vsakih nekaj tednov prevoziti skoraj 100 km do izvira in si jo natočiti na zalogo za sprotno rabo.

Pred nekaj dnevi sva se na oblačen dan z Elijem in 13 desetlitrškimi posodami odpeljala na še en že ničkolikokrat ponovljen izlet na Gorenjsko. Odločila sva se, da ne bova pretirano varčevala z energijo in se po avtocesti z dovoljeno hitrostjo podala na pot.



Temperature v dolini so bile nizke, primerne za ta čas. Med kratkim, 10 minutnim postankom na Voklem sva dopolnila zalogo energije in se od Preddvora po slikoviti dolini reke Kokre začela vzpenjati proti Jezerskem. Nekaj malega pred ciljem sva presegla zgornji rob nizke oblačnosti in se razveselila sončne kopeli.

Pri lepo oblikovani pipi, kamor so od izvira pred leti napeljali slatino, ni bilo nikogar, kar se predvsem v poletnem času redko zgodi. V slabe pol ure sva napolnila posode in se vmes pošteno okrepčala z zdravilno vodo.

Medtem se nama je za kratek čas pridružilo še nekaj žejnih pohodnikov in si natočilo po eno ali dve plastenki. Kratek klepet o tem in onem, tudi o e-mobilnosti in že so nadaljevali svojo pot.

Zahotelo se nama je še obiskati bližnjo Šenkovo kmetijo, kjer sva si privoščila domače kosilo in posedela uživaje edinstven pogled na bližnje vrhe ter dolino.

Moram pohvaliti zelo všečno opremo gostišča in počitniške hiše, ki izpričujeta tradicionalno gorenjsko arhitekturo. Na Šenkovi domačiji so dobrodošli tudi električni avtomobili, ki se lahko hkrati z lastniki okrepčajo iz njihovih vtičnic.

Zadovoljna z izletom sva se odpeljala v dolino in se le stežka sprijaznila s slovesom od sonca. Kratek postanek na polnilnici v Ljubljani je zadoščal za zanesljivo vrnitev domov.



četrtek, 06. oktober 2016

Ja, še sem živ!

Adijo, Eli! 

Dobro leto po zadnjem zapisu in nekaj klicih, kdaj bom kaj novega pripisal, se ponovno oglašam, da me ne boste prehitro pokopali ;)

Eli, moj prvi električni avtomobilček, je februarja našel novo lastnico, prijateljico Anito iz Društva za električna vozila Slovenije. 92.000 kilometrom ob predaji je do septembra Anita dodala še osem tisočakov. Ob prevoženih 100.000 kilometrih se je seveda spodobilo izmeriti kapaciteto baterije.

Izračun me je precej presenetil. Maja lani sem namreč zapisal 90% kapacitete, sedaj pa je izračun pokazal kar 92%. Praskanje po glavi in pregled starih zapiskov sta pomagala k odgovoru: temperatura! Dnevne temperature so bile namreč precej višje kot ob meritvi lanskega maja.

No, seveda se še vedno vozim s C-Zerom, saj mi avto še vedno zelo ustreza. V Franciji sem poiskal rabljenega z odlično ohranjeno baterijo in ga uvozil. Je letnik 12 in ima po 50.000 km še vedno najmanj 98% kapacitete.


Trojček C-Zero, Ion in Imiev vse bolj pogost

Mitsubishijev trojček se je v preteklih letih izkazal za zanesljiv avtomobil, ki se ne kvari in ima zelo trpežno baterijo. Zaupanje v malčka je tako ob ugodnejših cenah novih in rabljenih vozil botrovalo vse večjemu uvozu v Slovenijo. Pri nas jih je bilo tako do konca septembra registriranih 56.


Tvegan nakup?

Težava pri nakupu predvsem rabljenih vozil je neznanka, kakšna je dejanska kapaciteta baterije. Prodajalci po pravilu teh podatkov nimajo ali pa jih v oglasih ne objavijo. Celo pri novih vozilih, ki so na parkiriščih uradnih dilerjev potrpežljivo čakala več kot leto dni na vročem soncu in hudem mrazu, sem nekajkrat ugotovil drastično zmanjšanje kapacitete. 
Zaradi neznanja prodajalcev se je na baterijah naredila škoda, ki jo je mogoče popraviti le z menjavo celic, oz. cele baterije.


Pomagam!

V preteklih letih me je veliko ljudi prosilo za pomoč pri nakupu EV, zato sem lansko jesen registriral dejavnost prodaje ekoloških vozil in odtlej skrbim za uvoz novih in rabljenih C-Zero, Ionov in drugih modelov električnih vozil in urejanje dokumentacije do registracije. V Franciji, kjer so rabljena vozila najcenejša, sem našel partnerja, ki poskrbi za izmero kapacitete vsakega vozila pred nakupom. Tako tveganjaz baterijami ob nakupu ni več. 

Toliko za danes, več pa čez kak dan ali dva ;)





sobota, 05. september 2015

Prva univerzalna polnilna postaja v Sloveniji




Končno smo Slovenci dobili prvo univerzalno polnilno postajo za hitro polnjenje baterij vozil po standardih Chademo, CCS in Mennekes. 

EVji bodo tako še malo pogosteje zavili v BTC in se ustavili ob kristalni palači, saj je polnilna postaja locirana tik ob najvišji slovenski stolpnici s severne strani.

Kar nekako logično je bilo, da sem postajo preizkusil ob mojem obisku Ljubljane. Ob moči nekaj nad 20 kW je bila v 12 minutah baterija dovolj polna za udobno nadaljevanje poti. Edino, kar še manjka za brezskrbno potovanje po Sloveniji, je mreža enakih postaj na avtocesti, ki pa bo po načrtih zaživela do konca leta.


Za aktiviranje postaje bomo potrebovali običajno Petrolovo kartico za e-mobilnost, po uvedbi sistema gostovanja pa bo aktivacija možna tudi z ostalimi v sistem vključenimi karticami.

Uporabniki postaje smo hvaležni BMW Group, Petrolu in BTCju, ki vsaj na začetku življenja nove postaje omogočajo brezplačno polnjenje vseh energije lačnih vozil. 

Omeniti je potrebno tudi dobavitelja te in bodočih postaj na avtocestnem križu, podjetje Plan-net, ki že vrsto let uspešno uvaja obnovljive vire energije v slovenski prostor. 

Za uporabnike e-vozil se tako začenja novo obdobje bistveno večje uporabnosti naših štirikoles. Zavzetost Ministrstva za infrastrukturo, ki vse pogosteje poudarja nujnost uvedbe čistejšega prometa in uvaja učinkovite ukrepe na tem področju, nas utrjuje v prepričanju, da bo elektrika kmalu pomemben energent v prometu.