nedelja, 01. april 2018

Velikonočni potep

Končno se je poslovila... Ena redkih pravih zim, kot smo jih bili vajeni nekaj desetletij nazaj, nas je še zadnjič ošvrknila z ledenim repom in odprla vrata pomladi.

Velikonočna nedelja je ponudila odlične pogoje za prijetno panoramsko vožnjo: toplo, sončno vreme, oblačne kopice za zanimiv pogled v nebo, z zadnjim dežjem opran zrak za jasen pogled tja daleč do gorenjskih vršacev.

Pot nas je vodila mimo Trebnjega do Sevnice, kjer so se začeli izmenjevati vzponi in spusti po zasavskem hribovju. Na vsakem vrhu so se odpirali drugačni pogledi na bližnja naselja, hribe. Mnoge današnje poti so nam bile deviške, kar je dodalo raziskovalski čar že tako zanimivemu izletu.







Pregovorna srčnost Zasavcev pride do izraza vsakič, ko se ustaviš, da bi si ogledal zanimivo hišo, vas, kozolec. Na vsako vprašanje dobiš prijazen odgovor, ki se pogosto konča s povabilom na prigrizek. Ob domači šunki s hrenom pojasnim, zakaj se avtomobila ne sliši in zakaj se vozimo na elektriko. Ko prebivalcu razgibane, hribovite pokrajine poveš, kako regeneracija pri za te kraje značilnih spustih pridobi nazaj večji del energije, ki si jo pred tem porabil za vzpon po strmih cestah, še bolj pozorno prisluhne. Ko omeniš vse prihranke in brezskrbnost uporabe, je navdušen.


Pot se je vila tudi skozi Oglarsko deželo, kot se imenuje področje okoli Dol pri Litiji. In res na vsakem koraku srečaš oglarske kopice ali vsaj njihove črne ostanke. V osojnih legah se topijo zadnje debele zaplate snega, ob katerih veselo cingljajo zvončki in trobijo trobentice. Bi se človek kar malo ulegel in užival v sozvočju pomladnega cvetja, tišine zasavskih hribov in lepih razgledov na ogreto pokrajino.


Po dolini Sopote je pot ponovno zavila krepko navkreber proti Polšniku, ki mi je bil doslej povsem neznan kraj. Hiter pogled na Wikipedio odkrije osnovne podatke o naselju, obkroženem s čudovito pokrajino. Na hitro sklenemo, da se sem vrnemo tudi v času najlepših jesenskih barvnih umetnin narave. Po krajši krožni vožnji po okoliških vaseh se na poti znajde še Velika Preska s prav tako lepimi razgledi na vse strani in potem spust do Šmartna pri Litiji in zadnji kilometri mimo Bogenšperka po temeniški dolini do doma.

Za konec morda še nekaj suhoparnih podatkov. Za prevoženih 145 kilometrov umirjene, vendar razgibane poti smo porabili  14,9 kWh, povprečna poraba je znašala 103 wH/km. SOC je po koncu poti znašal 9%.

Japonski trojček s francoskim prizvokom (I-Miev, Ion, C-Zero) nas že leta navdušuje s svojo rekordno nizko porabo, dovoljšnim dosegom za vsakodnevno rabo in nedeljske izlete po Sloveniji,  učinkovito regeneracijo in uporabnostjo.  

Resda to ni avto za postavljanje pred sosedi, napihovanje ega, dirkanje po nemških avtocestah, je pa odlično orodje za učinkovit, okolju prijazen in poceni prevoz oseb in manjšega/lažjega tovora.

Saj ne rečem, da me ne zamika kak večji električni avtomobil sem ter tja... Morda Eli v garaži res dobi družbo kakšnega dolgoprogaša z vsaj 60 kWh kapacitete baterije. Prepričan pa sem, da bom kljub temu še dolga leta lahko opisoval tudi dogodivščine z malčkom na posebej zanimivih poteh.








Ni komentarjev:

Objavite komentar