ponedeljek, 02. april 2018

Vreme je za izkoristit!

"Vreme je za izkoristit! Greva na izlet?"  je z radovednim pogledom dala dnevu namen moja edinka in kaj mi je drugega preostalo, kot da se odpraviva na povelikonočni potep. Tokrat se je prst na zemljevidu ustavil v osrčju Dolenjske, v okolici Novega Mesta. 

Menda je velikonočni ponedeljek namenjen obiskom, zato sva se namenila obiskati nekaj prijateljev na tem področju in seveda moja starša, ki uživata zaslužen pokoj na pobočju Gorjancev.

Ni kaj, dan je bil spet čudovit, dolina Krke pa polna zanimivih točk, ob katerih se je vredno ustaviti in občudovati dela narave in človeških rok. Krka v zadnjih letih postaja vse čistejša, saj se odnos obvodnih prebivalcev kar hitro spreminja. Če so še nedavno mnogi uporabljali zeleno reko za priročno kanto za smeti ali kanalizacijski vod, jo danes vse bolj dojemajo kot dragocenost, ki jo je potrebno varovati.



Žal hitro propadajoče stene nekdaj mogočne graščine v Soteski dajejo slutiti, da so tudi pred stoletji zelo radi izbrali dolino Krke za svoje življensko okolje. 



Najdaljši postanek sva namenila starim prijateljem na dveh in štirih nogah. Branko z otrokoma, ki v Konjeniškem centru Češča vas skrbi za več kot 50 konj in drugih domačih živali, je odličen gostitelj, h kateremu se vedno radi vračamo. Ali zgolj preživimo nekaj časa ob plemenitih živalih, pojezdimo kak krog ali dva, ali pa se ustavimo le, da pozdravimo Branka in pobožamo nekaj kosmatih glav.



Časi, ko je bilo potrebno razmišljati ob načrtovanih izletih tudi o stroških goriva, so nepovratno mimo. Danes na daljših poteh le še po potrebi izberemo priročne polnilnice, črpalk pa niti ne opazimo več med potjo, razen, če je potrebno poskrbeti za kakšno drugačno potrebo.

Hvaležen sem, da se ravno sedaj dogaja tako pomembna sprememba v naši mobilnosti in da že več kot pet let nismo odvisni od fosilnih goriv. Trajnostni pristop do življenja postaja vse bolj osrednja nit bivanja in obnašanja, predvsem pa pomembnih življenskih in vsakdanjih odločitev. 

O tem pa v naslednjih dneh na trajnostni.org.

nedelja, 01. april 2018

Velikonočni potep

Končno se je poslovila... Ena redkih pravih zim, kot smo jih bili vajeni nekaj desetletij nazaj, nas je še zadnjič ošvrknila z ledenim repom in odprla vrata pomladi.

Velikonočna nedelja je ponudila odlične pogoje za prijetno panoramsko vožnjo: toplo, sončno vreme, oblačne kopice za zanimiv pogled v nebo, z zadnjim dežjem opran zrak za jasen pogled tja daleč do gorenjskih vršacev.

Pot nas je vodila mimo Trebnjega do Sevnice, kjer so se začeli izmenjevati vzponi in spusti po zasavskem hribovju. Na vsakem vrhu so se odpirali drugačni pogledi na bližnja naselja, hribe. Mnoge današnje poti so nam bile deviške, kar je dodalo raziskovalski čar že tako zanimivemu izletu.







Pregovorna srčnost Zasavcev pride do izraza vsakič, ko se ustaviš, da bi si ogledal zanimivo hišo, vas, kozolec. Na vsako vprašanje dobiš prijazen odgovor, ki se pogosto konča s povabilom na prigrizek. Ob domači šunki s hrenom pojasnim, zakaj se avtomobila ne sliši in zakaj se vozimo na elektriko. Ko prebivalcu razgibane, hribovite pokrajine poveš, kako regeneracija pri za te kraje značilnih spustih pridobi nazaj večji del energije, ki si jo pred tem porabil za vzpon po strmih cestah, še bolj pozorno prisluhne. Ko omeniš vse prihranke in brezskrbnost uporabe, je navdušen.


Pot se je vila tudi skozi Oglarsko deželo, kot se imenuje področje okoli Dol pri Litiji. In res na vsakem koraku srečaš oglarske kopice ali vsaj njihove črne ostanke. V osojnih legah se topijo zadnje debele zaplate snega, ob katerih veselo cingljajo zvončki in trobijo trobentice. Bi se človek kar malo ulegel in užival v sozvočju pomladnega cvetja, tišine zasavskih hribov in lepih razgledov na ogreto pokrajino.


Po dolini Sopote je pot ponovno zavila krepko navkreber proti Polšniku, ki mi je bil doslej povsem neznan kraj. Hiter pogled na Wikipedio odkrije osnovne podatke o naselju, obkroženem s čudovito pokrajino. Na hitro sklenemo, da se sem vrnemo tudi v času najlepših jesenskih barvnih umetnin narave. Po krajši krožni vožnji po okoliških vaseh se na poti znajde še Velika Preska s prav tako lepimi razgledi na vse strani in potem spust do Šmartna pri Litiji in zadnji kilometri mimo Bogenšperka po temeniški dolini do doma.

Za konec morda še nekaj suhoparnih podatkov. Za prevoženih 145 kilometrov umirjene, vendar razgibane poti smo porabili  14,9 kWh, povprečna poraba je znašala 103 wH/km. SOC je po koncu poti znašal 9%.

Japonski trojček s francoskim prizvokom (I-Miev, Ion, C-Zero) nas že leta navdušuje s svojo rekordno nizko porabo, dovoljšnim dosegom za vsakodnevno rabo in nedeljske izlete po Sloveniji,  učinkovito regeneracijo in uporabnostjo.  

Resda to ni avto za postavljanje pred sosedi, napihovanje ega, dirkanje po nemških avtocestah, je pa odlično orodje za učinkovit, okolju prijazen in poceni prevoz oseb in manjšega/lažjega tovora.

Saj ne rečem, da me ne zamika kak večji električni avtomobil sem ter tja... Morda Eli v garaži res dobi družbo kakšnega dolgoprogaša z vsaj 60 kWh kapacitete baterije. Prepričan pa sem, da bom kljub temu še dolga leta lahko opisoval tudi dogodivščine z malčkom na posebej zanimivih poteh.








četrtek, 22. marec 2018

Nekoč Eli C-Zero, danes Eli Mici. Ja, pa novo društvo smo postavili na noge ;)

Moj prvi električni avtomobilček, ki je prinesel tako veliko spremembo potovalnih navad, že dobro leto dni prijateljico iz Brežic vozi v službo. Ker ji je to edini avto, se seveda z njim poda tudi na daljše poti, vozi jo tudi vsakoletnim morskim dogodivščinam naproti.

V moji garaži se je v tem času zvrstilo nekaj Ionov, C-Zerov, danes pa za našo mobilnost skrbi Mitsubishi "I-mijav", ki se ne razlikuje bistveno po karakteristikah. Ima sicer nekaj prednosti pred francoskima bratoma, npr. ogrevana oba sprednja sedeža, D (drive) poziciji na menjalni ročici delata družbo B in C, ponoči razsvetljuje kabino dodatna stropna luč spredaj, vtičnica za počasno polnjenje je osvetljena, itd. Kar nakaj manjših, bolj ali manj uporabnih razlik se nabere.

Doslej še nobenega modela avtomobila nisem imel toliko časa. 6 let bo poleti, pa mi je še vedno enako v veselje vožnja z električnim malim prostornežem. V tem času je naša družina na elektriko prevozila pribl. 160.000km. Brez okvar, nepotrebnih skrbi z menjavami olj, predvsem pa brez dragih postankov na bencinskih servisih.

S sončno elektrarno, ki bo kmalu pokrila južno streho, bomo dobili še svoj vir energije za pogon vozil in  ostale gospodinjske aparate.

Svet e-mobilnosti je poln izzivov, sprememb, napredka. Žal pa se mi zdi, da Slovenci nismo ravno z navdušenjem sprejeli električnih avtomobilov in da nam trajnostna mobilnost še ni prav sedla v glavo. Prodaja "dizlov" ni skoraj nič padla, medtem ko se je v Nemčiji po dizel-aferah povpraševanje po tovrstnih agregatih zmanjšalo za kar 90 odstotkov.

Mnogi se trudimo na vsakem koraku spreminjati miselnost posameznikov, medijev, politikov. Poskušamo argumentirano vplivati na modre odločitve. Da bi bili bolj učinkoviti, smo pred kratkim zasnovali Društvo za soustvarjanje trajnostne družbe, ki želi delovati na področjih trajnostne mobilnosti, zelenega turizma in energetsko-prehranske samooskrbe oz. samozadostnosti.

Verjamem, da marsikateremu obiskovalcu tega bloga ni vseeno za okolje in da bi v primerni družbi podobno mislečih ljudi bil pripravljen pomagati, sodelovati. Hočem reči, veseli te bomo, če se nam pridružiš, dodaš nekaj svojega znanja, sposobnosti, idej k skupnemu dobremu. Nastajajočo spletno stran društva najdeš na www.trajnostni.org. Če ti družba aktivnih, okoljsko ozaveščenih ustreza, se nam oglasi in pomagaj soustvarjati lepšo prihodnost.