sobota, 31. december 2016

Nedelujoča polnilna postaja pokvarila novoletne praznike :(

Jasno je, da smo uporabniki električnih vozil še vedno precej odvisni od polnilne infrastrukture, kadar potujemo dlje od običajnih vsakodnevnih opravkov. Splet neprijetnih okoliščin in nedelujoča polnilna postaja pa lahko postaneta ne le razlog za slabo voljo, temveč celo grožnja za zdravje in pokvarjene praznike.

Prav to se mi je zgodilo včeraj, ko sem se po zasavski cesti vračal domov s Štajerske. Zaradi rahlega prehlada sem se vozil z vključenim ogrevanjem. Vedel sem, da se bom moral ustaviti za petnajst minut ob litijski polnilnici Elektra Ljubljana, da bi brez skrbi premagal hribe med Litijo in domačo vasjo.

Kot se dokaj pogosto zgodi (skoraj izključno) z Etrelovimi postajami, se tudi tokrat nikakor ni hotela razumeti z mojim avtom. Poskusim dvakrat, trikrat, desetkrat... Nič! Pokličem Uršulo iz Elektra Ljubljana, ki kot običajno prijazno poskusi storiti, kar je v njeni moči. Svetuje mi, naj se obrnem na Boruta iz Etrela, ki prijazno ponovi že stokrat slišano dogmo, da trojček C-Zero Ion in I-Miev niso narejeni po standardu. Da se sicer da pomagati, a je potrebno nadgraditi zastarel program v postaji in morda celo zamenjati nekaj komponent.

Spomnim ga, da smo se o tem že ničkolikokrat pogovarjali. Žal je običajno ostalo le pri obljubah nadgradnje, polnilnice pa so še vedno nekompatibilne. Zanimivo je predvsem dejstvo, da imamo uporabniki tovrstne težave izključno samo na Etrelovih polnilnicah, na druge se lahko mirno zanesemo.

In kaj ima to opraviti z nevarnostjo za zdravje in pokvarjenimi prazniki?

Debelo uro sem pri osmih stopinjah minusa v začetnem stadiju prehlada postopal s kablom v eni in telefonom v drugi roki in čakal na dolgotrajne resete in prijave na polnilnici. Nič ni pomagalo. Na koncu sem se lahko samo še zahvalil Borutu za potrpežljivost in ga prosil, da vodstvu podjetja priporoči čimprejšnjo nadgradnjo postaj, da bodo vsaj približno uporabne za 60 lastnikov Mitsubishijevih malčkov. Da so Etrelove polnilnice popolnoma nekonkurenčne in predstavljajo vrsto težav za uporabnike teh vozil in pogosto tudi drugih modelov, je v krogu DEVSa že dolgo znano dejstvo.

Prezebel do kosti sem končno obupal, poklical ženo in jo prosil, da mi pride naproti, ker skoraj gotovo ne bom zmogel preko hriba do doma. In res je C-Zero kot osel trmasto obstal 300 metrov pred vrhom, od koder se cesta spusti nekaj kilometrov navzdol do mojega doma. Ko me je Meta povlekla do vrha, se je samo nagajivo nasmehnila in mirno rekla: "No, vidiš, zato pa jaz še nekaj časa ne bom imela električnega avta." Nič, lahko sem le osramočeno pogledal proti svojim prezeblim nožnim prstom in ji v mislih dal deloma prav.

Doma pa se je začelo! Prišel je glavobol, nos se je povsem zamašil, pred mano pa obilica dela, ki sem ga moral dokončati. Pripraviti dokumente za štiri nove lastnike Iona, ki so že nestrpno čakali na svojo novo igračko, popoldne pa so prišli še tuji gostje, ki so našo počitniško hišo izbrali za silvestrovanje in izhodišče za odkrivanje lepot Slovenije.

Kljub težavam sem uspel vse postoriti, a davek ni bil skromen. Zdravje je začasno odšlo drugam, zato bom prehod v novo leto žal doživel iz drugačne perspektive.

Nauk te zgodbe je, da je težav v e-mobilnosti še precej, pa čeprav iz leta v leto manj. Škoda je le, da jih povzročajo prav tisti, ki bi morali biti prvi v bojnih vrstah za preboj novih pogonskih tehnologij - razvijalci polnilne infrastrukture. Podjetje Etrel, ki samo sebe uvršča med najnaprednejše ponudnike polnilnic v našem delu Evrope, za razliko od številnih drugih proizvajalcev trmasto vztraja pri le pogojno uporabnih rešitvah, pa naj stane kolikor hoče. Mene je ta trma tokrat stala zdravja in praznovanja.

Investitorjem v polnilno infrastrukturo toplo priporočam, naj se pred odločitvijo o dobavitelju polnilnih rešitev dobro pozanimajo, kakšne izkušnje imamo uporabniki z njimi v zadnjih letih. Naj bo vaša investicija modra odločitev, ki bo uporabnikom pomagala, ne pa povzročala dodatnih težav.

Vsem občasnim obiskovalcem bloga želim varno, mirno, zdravo in predvsem ljubezni in nasmehov polno leto 2017!

četrtek, 17. november 2016

V eno smer cviček, v drugo kaki

Blagovna menjava je že tisočletja gonilo trgovine in zadovoljevanja človekovih potreb. Kljub vsej plastični in papirni navlaki v denarnicah nudi tovrstna izmenjava dobrin še danes veliko prednosti:
  • lahko je bolj ekološka zaradi direktnih poti blaga, pogosto brez nepovratne embalaže, 
  • je cenejša zaradi neobdavčenosti, 
  • zagotavlja nadzor nad izvorom izdelkov
  • ponuja možnosti novih znanstev in celo prijateljstev, saj je precej bolj osebna kot hiter obisk trgovine in kratek obvezen klepet z naveličano trgovko: Dober dan... kartica ali gotovina?... 38,22, prosim... pin, prosim... hvala, nasvidenje....


Pri Stari pošti (Hrušica)
Vsi v družini smo nori na kaki. S pomočjo prijatelja iz DEVSa sem pred časom spoznal Janka in Mojco, prijazen par iz okolice Nove Gorice. Na vrtu za hišo se jima bohoti nekaj odraslih dreves kakija. Kot se za te kraje spodobi, razveseljujejo z bogatim okrasjem oranžnih plodov vsako jesen. Zaradi preobilja večino darov narave podarita znancem, med katerimi sem se tako znašel tudi sam. 

Eli, dodobra napolnjen z zabojčki kakija
In kaj ima s tem cviček? Ja, nekako se je treba oddolžiti za njuno radodarnost. Izkazalo se je, da rada obogatita obroke in prijateljska druženja z dobro kapljico, a so primorska vina za njun okus premočna.

Kot rešitelj zagate se kar sam ponuja cviček kot milejši bratranec terana in refoška, saj ravno v naših krajih ležijo najzahodnejši vinogradi cvičko-regije. In tako sem v nedeljo spet v Eliju švercal cviček na Primorsko in kaki domov. Električni avtomobil ima pri ekološki sliki take menjave pomemben delež.


HPP Šempas

130 km dolgo pot sem si olajšal z manjšim ovinkom in vmesnim postankom pri Mercatorjevi polnilnici v Ljubljani, ker ponuja brezplačno alternativo predragim polnilnicam na avtocesti. Oblačno in zamegljeno ljubljansko kotlino je po prehodu zasnežene najvišje točke pred Podkrajem zamenjala osončena Vipavska pokrajina. Ko pridem do točke, kjer se odpre prekrasen pogled na dolino, vinograde in starodavne vasi, vedno postanem nekaj minut in si napasem oči in dušo z lepotami narave, še posebej barvno obogatene v tem času leta.

Ponovno snidenje z Jankom in Mojco je bilo lepa priložnost, da smo prežvečili vsem ljube teme. Minute so se neopazno spremenile v ure in prišel je čas za povratek domov. Nekajminutni postanek na BS Šempas je zadostoval za pot do Logatca, kjer si je Eli v desetih minutah povrnil dovolj moči za nadaljevanje poti do doma.

Čudovita narava, prvi stik z letošnjim snegom in predvsem nova zaloga kakija so zaznamovali preteklo nedeljo. Sušilnica sadja že pridno spreminja kaki v ozimnico. Zopet ga bo dovolj za celo leto smutijev, sadnih prigrizkov in novoletna darila.

sreda, 26. oktober 2016

Izplaval iz morja oblakov

S prijateljem Fritzem obožujeva Jezersko slatino, naravno mineralno vodo, ki je prosto dostopna na Jezerskem. Tako malo počez bi jo lahko imenoval kar Donat iz pipe. Sestava vode je tako dragocena, da je vredno vsakih nekaj tednov prevoziti skoraj 100 km do izvira in si jo natočiti na zalogo za sprotno rabo.

Pred nekaj dnevi sva se na oblačen dan z Elijem in 13 desetlitrškimi posodami odpeljala na še en že ničkolikokrat ponovljen izlet na Gorenjsko. Odločila sva se, da ne bova pretirano varčevala z energijo in se po avtocesti z dovoljeno hitrostjo podala na pot.



Temperature v dolini so bile nizke, primerne za ta čas. Med kratkim, 10 minutnim postankom na Voklem sva dopolnila zalogo energije in se od Preddvora po slikoviti dolini reke Kokre začela vzpenjati proti Jezerskem. Nekaj malega pred ciljem sva presegla zgornji rob nizke oblačnosti in se razveselila sončne kopeli.

Pri lepo oblikovani pipi, kamor so od izvira pred leti napeljali slatino, ni bilo nikogar, kar se predvsem v poletnem času redko zgodi. V slabe pol ure sva napolnila posode in se vmes pošteno okrepčala z zdravilno vodo.

Medtem se nama je za kratek čas pridružilo še nekaj žejnih pohodnikov in si natočilo po eno ali dve plastenki. Kratek klepet o tem in onem, tudi o e-mobilnosti in že so nadaljevali svojo pot.

Zahotelo se nama je še obiskati bližnjo Šenkovo kmetijo, kjer sva si privoščila domače kosilo in posedela uživaje edinstven pogled na bližnje vrhe ter dolino.

Moram pohvaliti zelo všečno opremo gostišča in počitniške hiše, ki izpričujeta tradicionalno gorenjsko arhitekturo. Na Šenkovi domačiji so dobrodošli tudi električni avtomobili, ki se lahko hkrati z lastniki okrepčajo iz njihovih vtičnic.

Zadovoljna z izletom sva se odpeljala v dolino in se le stežka sprijaznila s slovesom od sonca. Kratek postanek na polnilnici v Ljubljani je zadoščal za zanesljivo vrnitev domov.



četrtek, 06. oktober 2016

Ja, še sem živ!

Adijo, Eli! 

Dobro leto po zadnjem zapisu in nekaj klicih, kdaj bom kaj novega pripisal, se ponovno oglašam, da me ne boste prehitro pokopali ;)

Eli, moj prvi električni avtomobilček, je februarja našel novo lastnico, prijateljico Anito iz Društva za električna vozila Slovenije. 92.000 kilometrom ob predaji je do septembra Anita dodala še osem tisočakov. Ob prevoženih 100.000 kilometrih se je seveda spodobilo izmeriti kapaciteto baterije.

Izračun me je precej presenetil. Maja lani sem namreč zapisal 90% kapacitete, sedaj pa je izračun pokazal kar 92%. Praskanje po glavi in pregled starih zapiskov sta pomagala k odgovoru: temperatura! Dnevne temperature so bile namreč precej višje kot ob meritvi lanskega maja.

No, seveda se še vedno vozim s C-Zerom, saj mi avto še vedno zelo ustreza. V Franciji sem poiskal rabljenega z odlično ohranjeno baterijo in ga uvozil. Je letnik 12 in ima po 50.000 km še vedno najmanj 98% kapacitete.


Trojček C-Zero, Ion in Imiev vse bolj pogost

Mitsubishijev trojček se je v preteklih letih izkazal za zanesljiv avtomobil, ki se ne kvari in ima zelo trpežno baterijo. Zaupanje v malčka je tako ob ugodnejših cenah novih in rabljenih vozil botrovalo vse večjemu uvozu v Slovenijo. Pri nas jih je bilo tako do konca septembra registriranih 56.


Tvegan nakup?

Težava pri nakupu predvsem rabljenih vozil je neznanka, kakšna je dejanska kapaciteta baterije. Prodajalci po pravilu teh podatkov nimajo ali pa jih v oglasih ne objavijo. Celo pri novih vozilih, ki so na parkiriščih uradnih dilerjev potrpežljivo čakala več kot leto dni na vročem soncu in hudem mrazu, sem nekajkrat ugotovil drastično zmanjšanje kapacitete. 
Zaradi neznanja prodajalcev se je na baterijah naredila škoda, ki jo je mogoče popraviti le z menjavo celic, oz. cele baterije.


Pomagam!

V preteklih letih me je veliko ljudi prosilo za pomoč pri nakupu EV, zato sem lansko jesen registriral dejavnost prodaje ekoloških vozil in odtlej skrbim za uvoz novih in rabljenih C-Zero, Ionov in drugih modelov električnih vozil in urejanje dokumentacije do registracije. V Franciji, kjer so rabljena vozila najcenejša, sem našel partnerja, ki poskrbi za izmero kapacitete vsakega vozila pred nakupom. Tako tveganjaz baterijami ob nakupu ni več. 

Toliko za danes, več pa čez kak dan ali dva ;)